Med najpomembnejšimi zahtevami prenovljene Direktive o energetski učinkovitosti stavb (31/2010/EU) (EPBD Prenovitev) je prehod na skoraj nič energijsko gradnjo novih stavb. Države članice morajo v svojih nacionalnih zakonodajah opredeliti kriterije za skoraj nič energijsko hišo in nato te kriterije postopoma uvesti v prakso, najprej v javnem sektorju, do leta 2020 pa mora postati skoraj nič energijska gradnja obveza za vse investicije. Podrobna opredelitev skoraj nič energijske gradnje je prepuščena posamezni državi, pri čemer je seveda treba slediti v direktivi navedeni usmeritvi.

Da bi dosegli zastavljene cilje podnebno energijske politike EU (20-20-20 do 2020): 20 % zmanjšanje emisij CO2, 20 % povečanje energijske učinkovitosti in 20 % delež obnovljivih virov v energijski bilanci je treba povečati obseg energijske prenove obstoječih stavb, nove stavbe
graditi kot skoraj nič energijske ter zavezati javni sektor k preboju na področju URE in OVE v stavbah. Bistvo prenovljene direktive EPBD je, da želi povečati učinke prvotne direktive iz leta 2002, saj je Evropska komisija ugotovila, da je potekal prenos direktive EPBD z zamudo, da direktiva žal ni zajela vseh stavb s potenciali, da primerjava energijskih kazalnikov med stavbami ni mogoča, da se je pojavila vrsta različnih računskih metod za določanje rabe energije in da minimalne zahteve v državah članicah niso bile vedno stroškovno optimalne. Res je, da nove stavbe v nacionalni energijski bilanci predstavljajo do leta 2020 le minimalni prirast pri rabi energije, vendar le pri predpostavki, da jih bomo dejansko gradili v skladu z načeli skoraj nič energijske gradnje.

Skoraj nič energijske stavbe v prenovljeni EPBD
Prenovljena direktiva EPBD uvaja termin skoraj nič energijskih stavb, ki so opredeljene kot stavbe, ki za svoje delovanje (ogrevanje, hlajenje, pripravo tople vode, klimatizacijo in razsvetljavo – zlasti v nestanovanjskih stavbah) potrebujejo tako malo energije, da lahko potrebe po energiji v pretežni meri pokrijemo z obnovljivimi viri (OVE), upoštevaje tudi obnovljivo energijo, proizvedeno na stavbi ali tik poleg nje.
Direktiva predvideva, da bodo potrebne spodbude za povečanje števila stavb, ki ne le izpolnjujejo nacionalne minimalne zahteve za novogradnje, temveč so bolj energijsko učinkovite in tako znižujejo rabo energije in emisije CO2. V ta namen so države članice zavezane pripraviti nacionalni načrt za povečanje števila gradnje skoraj nič energijskih hiš in o napredku redno poročati EK (po 2012 na vsake tri leta). Dinamika doseganja ciljev se lahko po posameznih skupinah stavb tudi razlikuje, kar predvidoma pomeni, da bodo javne stavbe igrale vodilno vlogo ne le pri novogradnjah, temveč tudi pri prenovah v skoraj nič energijskem standardu. Vendar pa je končni cilj za vse nove in javne stavbe enoten:

• do 2020 morajo biti vse nove stavbe skoraj nič energijske (postaviti je treba tudi vmesni cilj do 2015)
• do 2018 je treba zagotoviti, da bodo vse nove javne stavbe (v lasti ali v najemu) skoraj nič energijske, predstavljati pa morajo tudi zgled ostalim.

Primarna energija kot merilo za energijsko učinkovitost stavbe
Merilo za energijsko učinkovitost stavbe po novem predstavlja izključno celotna raba energije (ne le za ogrevanje, ampak tudi za hlajenje, klimatizacijo in pripravo tople vode, vgrajena razsvetljava naj se upošteva predvsem pri nestanovanjskih stavbah), in sicer na ravni primarne energije ter s tem povezanih emisij CO2

Stroškovno optimalne minimalne zahteve
Direktiva narekuje, da je pri postavitvi minimalnih zahtev za nove stavbe in pri priporočenih ukrepih za prenovo starejših stavb treba upo-
števati stroškovno učinkovitost ukrepa v celem življenjskem krogu (Life Cycle Costing – LCC) in poiskati dolgoročno optimalne ravni minimalnih zahtev za stavbo in njene elemente. Pri tem je treba upoštevati finančni vidik, ki ponazarja stališče končnega uporabnika, kot tudi ekonomski vidik, ki vključuje zunanje stroške (strošek izpustov CO2). Namen tega določila je preprečiti morebitne izgubljene priložnosti za energijsko učinkovito gradnjo ali prenovo, seveda pa države lahko postavijo tudi strožje zahteve, ki so energijsko bolj učinkovite, kot bi to sledilo iz upoštevanja stroškovno optimalnih zahtev. Do leta 2020 (2018 za javne stavbe) so države dolžne minimalne zahteve uskladiti z zahtevami za skoraj nič energijsko gradnjo.

Naloge
Sedaj je v slovenski zakonodaji potrebno dvoje:

• Oblikovati definicijo za skoraj nič energijsko stavbo
• Analizirati stroškovno učinkovitost aktualnih minimalnih zahtev za novogradnje in večje prenove

Kazalniki po PURES 2010
PURES 2010 omogoča določitev dovedene energije za delovanje stavbe (po energentih) in na tej podlagi, ob upoštevanju nacionalnih faktorjev pretvorbe, tudi določitev primarne energije za delovanje stavbe. V skladu z metodologijo PURES 2010 v dovedeni energiji za delovanje stavbe ni všteta (SIST EN 15603: 2008) sončna energija, namenjena za pripravo tople vode s sprejemniki sončne energije, niti energija okolja, ki jo izkoriščajo toplotne črpalke (po definiciji gre za proizvodnjo obnovljive energije na stavbi, ki je pridobljena zunaj sistemske meje stavbe); so pa v omenjenem kazalniku vključeni vsi drugi energenti vključno z biomaso kot obnovljivim virom, ki jih dovedemo na stavbo (kupimo). Takšen princip je posledica uporabe CEN EPBD standardov in je podoben v večini držav. Evropska standardizacija definira končno energijo kot energijo (izraženo po posameznem energentu), ki jo dovedemo tehničnemu sistemu v stavbi, da bi ta pokrival potrebe po energiji ali proizvajal elektriko. Državi ostaja prepuščeno, kako se bo v konč-nih energijskih kazalnikih prikazovala obnovljiva energija, proizvedena na stavbi. 

Pri dosedanjem dokazovanju skladnosti z minimalnimi zahtevami PURES 2010 nato s faktorji pretvorbe za izračun letne primarne energije za posamezne vrste energentov iz dovedene energije določimo primarno energijo za delovanje stavbe in nato še pripadajoče izpuste CO2. Pri zaostrovanju minimalnih zahtev v smeri skoraj nič energijske ali celo energijsko aktivne hiše pridemo do dileme, saj novi koncepti večinoma temeljijo na upoštevanju razpršene proizvodnje energije iz OVE na stavbi ali blizu nje v energijski bilanci stavbe. PURES 2010 pa ne vključuje v doseganje 25 % pokritosti energijskih potreb z OVE na stavbi proizvedene električne energije iz OVE, ki se oddaja v omrežje.
Trenutno v PURES 2010 nimamo kazalnika, ki bi pokazal, da stavba na lokaciji proizvaja energijo iz OVE in jo oddaja v omrežje, kajti opisani korak k energijsko aktivni hiši sodi bolj na področje energetike kot na področje gradbene zakonodaje.
Na dobri poti k skoraj nič energijskim stavbam je 16. člen pravilnika PURES 2010, ki sicer zahteva najmanj 25 % pokritost celotne končne energije za delovanje sistemov v stavbi z uporabo obnovljivih virov energije v stavbi. Alternativa krovnemu določilu je načrtovalcem prijaznejša in zahteva določen delež pokritosti končne energije za ogrevanje in hlajenje stavbe ter pripravo tople vode z OVE, glede na posamezno vrsto alternativnega energetskega sistema.

Izkušnje EU z definicijo skoraj nič energijske stavbe
BPIE evropski inštitut za stavbe je konec leta 2011 zaključil študijo o skoraj nič energijskih stavbah. Ugotovitve so pokazale, da je v direktivi zastavljen cilj mogoče doseči z obstoječimi tehnologijami, če v energijski bilanci upoštevamo kompenzacijo za OVE, proizvedeno na stavbi, in zeleno elektriko. Po omenjeni študiji naj bi skoraj nič energijske stavbe dosegale minimalni predpisani delež OVE v toploti, ki jo sistemi dovajajo stavbi (brez pomožne elektrike). Definicija obeh tokov, katerih razmerje preverjamo, je ključna. V omenjeni študiji k OVE prištevajo energijo, proizvedeno na stavbi s SSE, elektriko iz PV sistemov, obnovljivi del pri toplotnih črpalkah in obnovljivi del kupljene energije. Tako je mogoče tudi pokazati, da gre za energijsko pozitivne hiše. Nadalje evropska študija upošteva tudi, da je elektrika za delovanje toplotne črpalke lahko proizvedena iz večjega ali manjšega deleža obnovljivih virov ter da se na stavbi proizvedena elektrika iz PV lahko oddaja v omrežje.

Minimalni predpisani delež OVE za skoraj nič energijske hiše naj bi po omenjeni definicij znašal med 50 % in (ciljno) 90 %. Primeren delež OVE še najbolj pogojuje stroga omejitev za emisije CO2, po kateri naj kazalnik, vezan na dovedeno energijo aktivnih sistemov, ne bi presegal 3 kg CO2/m2a. Ciljna vrednost izhaja iz dejstva, da si v prizadevanju za nizko ogljično družbo v stavbah do leta 2050 obetamo za 90 % manjše emisije kot leta 1990.
Kljub temu, da je v direktivi EPBD kot glavni indikator navedena primarna energija za delovanje stavbe (predvsem zaradi pretirane rabe fosilnih goriv), je sedaj več poudarka na podnebno energijski politiki, ki z ogljičnim kazalnikom zasleduje zmanjševanje podnebnih sprememb.

Omenjene zahteve za skoraj nič energijske stavbe postavljajo v ospredje sisteme s toplotno črpalko, saj bomo v perspektivi porabljeno električno energijo zagotavljali z vedno bolj »zeleno« elektriko ali pa s kompenzacijo z elektriko, proizvedeno na stavbi. Močan potencial predstavljajo tudi sistemi daljinskega ogrevanja z rastočim deležem OVE.

Seveda je predpogoj za skoraj nič energijske stavbe dobra toplotna zaščita in čim manjše potrebe po toploti za ogrevanje in hlajenje stavbe, kar je izziv tehnološkemu napredku. Sodobne učinkovite toplotne črpalke in druge komponente so tehnološko že blizu dosegljivega optimuma. Z vidika stroškovne učinkovitosti EU pričakuje napredek pri geotermalnih toplotnih črpalkah, sezonskih toplotnih hranilnikih, večjem deležu OVE pri daljinskih sistemih ogrevanja in hlajenja, cenovno sprejemljivejših fotovoltaičnih sistemih, ki lahko odigrajo pomembno vlogi pri skoraj nič energijski gradnji, še bolj pa pri večjih prenovah obstoječih stavb, na območjih, ki niso pokrita z mrežo (okoljsko prijaznega) daljinskega ogrevanja.

Perspektiva zaostrovanja minimalnih zahtev
Izkušnje iz uporabe minimalnih zahtev PURES kažejo, da so slovenske minimalne zahteve v primerjavi z EU-27 že precej stroge, nedvomno
pa presegajo stroškovno optimalno raven in so že blizu zahtev za skoraj nič energijsko gradnjo.
Pozornost je treba posvetiti izkoriščanju obnovljivih virov in povezati načrtovanje skoraj nič energijskih stavb s trajnostno energetiko na lokalni ravni.
Sam koncept gradbene zakonodaje, ki zasleduje energijske kazalnike stavbe kot gradbenega objekta, bo treba nadgraditi s kazalniki, ki obravnavajo stavbo tudi kot objekt v sklopu razpršene proizvodnje energije iz OVE, in s tem povezanimi dodatnimi minimalnimi zahtevami, vključno z omejitvami na področju emisij CO2. Močneje bo torej treba povezati energijsko učinkovitost stavb z občinskimi prostorskimi akti, lokalnimi energetskimi koncepti ter načrti za trajnostno oskrbo občine z energijo. Le tako bodo stavbe lahko izkazovale in izpolnjevale v direktivi EPBD zastavljene cilje glede skoraj nič energijske gradnje.

Vir: EGES